Občina Piran je objavila razpis za devet štipendij za šolsko oziroma študijsko leto 2026/2027.
Tri so namenjene deficitarnim poklicem, tri nadarjenim dijakom in tri nadarjenim študentom dodiplomskega študija.
To je dobra novica.
Za devet mladih ljudi lahko štipendija pomeni manj finančnega pritiska, več časa za učenje in nekoliko lažjo pot do izobrazbe. Vsaka takšna pomoč je konkretna in za posameznika pomembna.
Toda ob razpisu se odpira precej večje vprašanje.
Kaj želi Občina Piran s temi štipendijami dolgoročno doseči?
Ali gre predvsem za socialno in izobraževalno pomoč devetim mladim? Ali pa so štipendije del širšega načrta, s katerim želi občina pridobiti kadre, zadržati znanje in mladim omogočiti, da se po končanem šolanju vrnejo?
Med enim in drugim je velika razlika.
Štipendija je pomoč. Ni še strategija.
Razpisati štipendijo ni težko.
Težje je vzpostaviti sistem, v katerem štipendist že med šolanjem ve, kje lahko opravlja prakso, kdo ga bo strokovno spremljal, kakšne možnosti zaposlitve ga čakajo in ali bo po končanem študiju v občini sploh lahko našel stanovanje.
Prava razvojna pot bi morala biti sklenjena:
štipendija – mentorstvo – praksa – zaposlitev – stanovanje – vrnitev oziroma ostanek v občini.
Če manjka večina teh členov, štipendija ostane dobrodošla finančna pomoč, ne postane pa orodje občinskega razvoja.
Občina lahko mlademu človeku nekaj let pomaga pri izobraževanju. Ne more pa pričakovati, da se bo ta po diplomi vrnil samo iz hvaležnosti.
Vrnil se bo, če bo tukaj videl prihodnost.
Deficitarni poklici – glede na kateri primanjkljaj?
Tri razpisane štipendije so namenjene deficitarnim poklicem.
Toda seznam deficitarnih poklicev bi moral biti več kot priloga k razpisu. Moral bi biti rezultat resne analize tega, katere kadre bo piranska občina potrebovala čez pet, deset ali petnajst let.
Kje že danes primanjkuje ljudi?
V zdravstvu in oskrbi starejših? V vrtcih in šolah? V tehničnih poklicih? Pri upravljanju prostora, varovanju okolja, vzdrževanju infrastrukture ali digitalizaciji občinskih storitev? V gostinstvu in turizmu, kjer občina potrebuje predvsem kakovostnejša in bolj celoletna delovna mesta?
In še pomembneje: ali so pri določanju teh potreb sodelovali javni zavodi, občinska podjetja, šole, zdravstvene ustanove ter lokalno gospodarstvo?
Deficitarnost ni samo podatek o tem, koga danes ni mogoče zaposliti.
Je tudi napoved, katere storitve jutri ne bodo delovale, če občina pravočasno ne bo poskrbela za ljudi.
Če Piran ve, da bo čez nekaj let potreboval določene strokovnjake, mora biti štipendijska politika povezana z načrtovanjem kadrov, praksami, pripravništvi in konkretnimi možnostmi zaposlitve.
Drugače lahko občina financira izobraževanje kadra, ki ga bo po končanem študiju zaposlila druga občina.
Nadarjenemu mlademu ni dovolj povedati, da je nadarjen
Šest štipendij je namenjenih nadarjenim dijakom in študentom.
Tudi to je pravilno. Občina mora prepoznati znanje, ustvarjalnost, raziskovalne dosežke in trud mladih.
Toda nadarjen mlad človek ne potrebuje samo priznanja in mesečnega nakazila.
Potrebuje občutek, da je njegovo znanje doma zaželeno.
Zakaj občina najboljših dijakov in študentov ne bi povezovala z mentorji, lokalnimi ustanovami, podjetji in razvojnimi projekti? Zakaj štipendisti ne bi že med izobraževanjem sodelovali pri reševanju konkretnih občinskih problemov?
Študent arhitekture ali urbanizma bi lahko sodeloval pri razmisleku o javnem prostoru. Študent informatike pri digitalnih občinskih storitvah. Študent socialnega dela pri programih za starejše. Bodoči učitelj, zdravnik, okoljski strokovnjak, kulturni delavec ali inženir bi lahko že med študijem spoznaval okolje, v katerem bi nekoč lahko delal.
Ne zato, da bi občina iz štipendista naredila poceni delovno silo.
Ampak zato, da med mladim človekom in domačim okoljem ne izgine povezava ravno v letih, ko se odloča, kje bo nadaljeval življenje.
Največja ovira morda sploh ni štipendija
Tudi najboljši štipendijski sistem ne bo zadržal mladih, če po končanem šolanju v občini ne bodo našli dostojnega dela in dostopnega stanovanja.
Mladi iz Pirana, Portoroža, Lucije, Sečovelj in zaledja ne odhajajo samo zaradi študija. Odhajajo tudi zato, ker drugje lažje dobijo prvo resno zaposlitev, sklenejo dolgoročni najem ali začnejo samostojno življenje.
V turistični občini je lahko delo izrazito sezonsko, stanovanje pa bistveno dražje od plače, ki jo mladi na začetku poklicne poti lahko pričakujejo.
Zato štipendijske politike ni mogoče ločiti od stanovanjske, zaposlitvene in gospodarske politike.
Če občina mlademu pomaga do izobrazbe, po diplomi pa mu lahko ponudi le sezonsko delo in sobo po turistični ceni, ni ustvarila poti za vrnitev.
Ustvarila je izobraženega človeka z dobrim razlogom za odhod.
Potrebujemo javno bilanco mladih in znanja
Občina bi morala vsako leto objaviti preprost pregled:
- koliko štipendij je podelila;
- za katera področja in poklice;
- koliko štipendistov je zaključilo izobraževanje;
- koliko jih je opravilo prakso v lokalnem okolju;
- koliko jih je po šolanju našlo zaposlitev v občini;
- koliko jih v občini še živi;
- katerih kadrov primanjkuje v javnih zavodih, občinskih podjetjih in lokalnem gospodarstvu;
- katere konkretne ukrepe pripravlja za njihovo pridobivanje in ohranitev.
Tak pregled ne bi posegal v osebne podatke. Pokazal pa bi, ali občinska štipendijska politika dosega svoj namen.
Če teh podatkov ne zbiramo, ne vemo, ali štipendije dolgoročno delujejo.
Vemo samo, da smo jih razdelili.
Pet vprašanj za vse županske kandidate
Današnji razpis zato ni samo novica za dijake in študente. Je tudi dobro vprašanje za vse, ki želijo po volitvah voditi občino.
Vsak kandidat bi moral odgovoriti:
1. Katere kadre bo Občina Piran potrebovala do leta 2030? 2. Kako bo štipendiste povezala s prakso, mentorji in prihodnjimi delodajalci? 3. Koliko mladih želi v naslednjem mandatu po študiju pridobiti nazaj? 4. Kakšno prvo zaposlitev in stanovanjsko možnost jim lahko ponudi? 5. Kako bo javno merila, ali njena politika za mlade dejansko deluje?
Odgovor »mladi so naša prihodnost« ne bo dovolj.
Prihodnost potrebuje številke, roke, denar in odgovorno osebo.
Devet ni nujno premalo. Brez sistema je lahko tudi preveč.
Devet štipendij lahko spremeni devet življenj.
Če so del premišljene politike, lahko pomagajo tudi občini pridobiti zdravnika, učitelja, inženirja, negovalca, okoljskega strokovnjaka ali drugega človeka, brez katerega bo kakovost javnih storitev slabša.
Če pa se razpis vsako leto zaključi s podpisom pogodb in fotografijo, nato pa nihče več ne spremlja, kam so štipendisti odšli in ali so se vrnili, občina nima razvojne politike.
Ima razdeljen denar.
Mlademu človeku lahko občina pomaga plačati šolanje. Ne more pa pričakovati, da se bo vrnil samo iz hvaležnosti. Vrnil se bo, če bo v Piranu videl prihodnost: delo, stanovanje, kakovostne javne storitve in okolje, v katerem njegovo znanje nekaj pomeni.
Pravo merilo občinske štipendije zato ni število podpisanih pogodb.
Pravo merilo je, koliko teh mladih bo čez pet let še živelo in delalo tukaj.
Vir za uredniško preverjanje
- Občina Piran: Javni razpis za dodelitev štipendij za šolsko oziroma študijsko leto 2026/2027 (https://www.piran.si/objava/1383979)