Ko zdravstveni dom sporoči, da sprejema nove paciente in da prihaja nova zdravnica, je to dobra novica. Toda osnovna dostopnost zdravnika ne bi smela učinkovati kot redka ugodnost.
Najprej: to je dobra novica
V normalno delujočem zdravstvenem sistemu novica, da ambulanta sprejema paciente, skoraj ne bi bila novica. Bila bi koristna informacija na spletni strani in vratih ambulante.
Pri nas je postala nekaj več: razlog za olajšanje.
Zdravstveni dom Piran je sporočil, da ambulanta Irene Primožič Koradin v Luciji sprejema nove paciente od dopolnjenega šestega leta starosti. Po objavljenih informacijah se lahko opredelijo tudi otroci in mladostniki iz Kopra, Izole in Ankarana. Napovedani so še prihod nove specialistke družinske medicine, okrepitev nadomeščanja ter ureditev možnosti odvzema krvi tudi v Piranu.
To so konkretni premiki. Za starše, otroke, starejše in vse, ki so predolgo iskali osebnega zdravnika, niso majhni.
Prav je, da jih opazimo. In prav je, da priznamo delo tistih, ki so jih omogočili.
Ko normalnost začne delovati kot privilegij
Toda po prvem zadovoljstvu ostane neprijetno vprašanje: zakaj je postala novica že to, da zdravnik še lahko sprejme pacienta?
Izraz »prosta mesta« smo skoraj neopazno prevzeli iz jezika pomanjkanja. Zveni kot razpis za omejeno število sedežev, ne kot opis temeljne javne službe. Kdor pride pravočasno, dobi zdravnika. Kdor informacijo opazi prepozno, išče naprej.
Tako se pomanjkanje normalizira.
Začnemo praznovati vsako novo ambulanto, vsako nadomeščanje in vsakega zdravnika, ki pride. To veselje je razumljivo. Nevarno pa bi bilo, če bi zaradi njega pozabili, da dostop do osnovnega zdravstvenega varstva ni nagrada za hitrost, zveze ali dobro obveščenost.
Ni luksuz. Je osnova.
Pacient ne živi po občinskih mejah
Podatek, da piranska ambulanta sprejema tudi mlade paciente iz drugih istrskih občin, je pomemben.
Bolezen se ne ustavi pri občinski tabli. Tudi družina, ki v domačem kraju ne najde prostega zdravnika, ne more čakati na razpravo o tem, kdo je za kaj pristojen. Poišče rešitev tam, kjer jo lahko dobi.
To kaže solidarnost in smisel regionalnega povezovanja. Hkrati pa razkriva, kako zelo je primarno zdravstvo v slovenski Istri povezano. Ko zmanjka kadra v eni občini, posledice začutijo tudi sosednje. Ko se odprejo možnosti v drugi, se pritisk prelije tja.
Zato zdravstvene dostopnosti ni mogoče resno reševati samo znotraj štirih občinskih meja. Potrebni so skupni podatki, usklajeno načrtovanje in pošten odgovor na vprašanje, koliko ljudi sistem dejansko zmore sprejeti.
Občina ni ministrstvo. A ni samo gledalec.
Pri zdravstvu je priročno odgovornost vedno poslati eno nadstropje višje.
Občina lahko pokaže na državo. Država na zdravstveno blagajno. Zdravstvena blagajna na kadrovske normative. Vodstvo zavoda na pomanjkanje zdravnikov. Na koncu pa pacient še vedno drži telefon in poskuša ugotoviti, kam naj pokliče.
Občina seveda ne izobražuje zdravnikov, ne vodi državne kadrovske politike in ne more sama odpraviti nacionalnega pomanjkanja specialistov. Lahko pa skrbi za primerne prostore, dostopnost ambulant, podporo zdravstvenemu domu, pogoje za prihod kadra in pregledno obveščanje občanov.
Lahko tudi vztrajno zahteva odgovore.
Koliko ambulant sprejema paciente? Koliko jih deluje z nadomeščanjem? Kako hitro se zapolni izpraznjeno mesto? Katere storitve morajo prebivalci Pirana še vedno iskati v Luciji, Kopru ali drugje? Kaj bo občina naredila, da bo prihod zdravstvenega kadra lažji?
To niso vprašanja za en predvolilni letak. To so podatki, ki bi morali biti javno dostopni vse leto.
Kader ni samo številka
Prihod nove zdravnice je dobra novica. Toda zdravstvena dostopnost ni rešena že s podpisom ene pogodbe.
Pomembni so tudi nadomeščanje med odsotnostjo, dosegljivost po telefonu, razumljiv sistem naročanja, kontinuiteta obravnave ter bližina laboratorijskih in drugih osnovnih storitev. Pacient sistema ne ocenjuje po organigramu, temveč po tem, ali dobi pomoč takrat, ko jo potrebuje.
Zato uspeha ne bi smeli meriti samo s številom zaposlenih zdravnikov.
Meriti bi morali tudi, koliko ljudi je brez izbranega zdravnika, kako dolgo čakajo na opredelitev, kako hitro dobijo odgovor in koliko poti morajo opraviti za storitev, ki bi morala biti osnovna.
Kar se ne meri, se pred volitvami zlahka spremeni v slogan.
»Več zdravnikov« ni program
V prihodnjih mesecih bomo gotovo večkrat slišali obljubo, da občina potrebuje več zdravnikov.
Seveda jih potrebuje. Toda to še ni program.
Program se začne šele pri konkretnih obveznostih: kateri prostori bodo urejeni, kakšne spodbude bodo ponujene novemu kadru, ali bo na voljo pomoč pri nastanitvi, kako bo organizirano regionalno sodelovanje in kateri kazalniki dostopnosti bodo redno objavljeni.
Predvsem pa: kdo bo za posamezen ukrep odgovoren in do kdaj?
Brez rokov, številk in imen odgovornih je »več zdravnikov« približno tako uporabna obljuba kot »boljše zdravstvo«. Lepo zveni. Pacientu pa ne pove, kam lahko pokliče jutri zjutraj.
Vprašanje večera
Novico iz Zdravstvenega doma Piran je treba sprejeti pozitivno. Kaže, da so izboljšave mogoče in da se lahko tudi v obdobju kadrovskega pomanjkanja odprejo nove možnosti.
Toda ena dobra novica še ni sistem.
Pravi preizkus bo, ali bomo čez štiri leta še vedno presenečeno poročali, da nekje obstajajo prosta mesta — ali pa bo dostop do osebnega zdravnika postal nekaj tako običajnega, da ga ne bo treba več predstavljati kot posebno pridobitev.
Uspešna zdravstvena politika se ne meri po številu slavnostnih novic o prostih mestih. Meri se po tem, kako redko morajo občani takšno mesto sploh iskati.
Viri in uredniška opomba
- [Zdravstveni dom Piran](https://zd-piran.si/)
- [Regional Obala: V Piranu še prosta mesta za mlade paciente](https://www.regionalobala.si/novica/v-piranu-se-prosta-mesta-za-mlade-paciente-sprejemajo-tudi-otroke-iz-kopra-izole-in-ankarana)
Preverljiva dejstva o sprejemanju pacientov izhajajo iz navedenih objav. Ocene o odgovornosti institucij in pričakovanjih do prihodnjih občinskih politik so uredniški komentar. Razpoložljivost mest se lahko spremeni, zato naj zainteresirani aktualno stanje preverijo neposredno pri ZD Piran.