Aljoša Potokar je za delo *Quo vadis?* prejel Grand Prix 61. Mednarodnega slikarskega Ex-tempora Piran.
Naslov nagrajenega dela pomeni: *Kam greš?*
Težko bi si izmislili primernejše vprašanje tudi za Piran.
Kam gre mesto, ki umetnost slavi na Tartinijevem trgu, jo razstavlja v galerijah, vključuje v svojo turistično podobo in z njo že desetletja gradi mednarodno prepoznavnost? In predvsem: kaj se zgodi z umetniki, ko so nagrade podeljene, fotografije posnete, obiskovalci odidejo in se prireditveni oder pospravi?
Piran zna umetnost nagraditi. Pravo vprašanje je, ali ji zna ponuditi tudi nadaljevanje.
Več kot lep kulturni konec tedna
Ex-tempore ni zgolj slikarsko tekmovanje. Je eden tistih dogodkov, zaradi katerih mesto za nekaj dni postane prostor srečevanja ustvarjalcev, domačinov in obiskovalcev.
Umetniki pridejo, opazujejo mesto, ga razlagajo po svoje in ga odnesejo s seboj na platnih. Piran tako ne ostaja samo turistična kulisa, ampak postane predmet ustvarjalnega pogleda.
To je velika vrednost.
Toda uspešnosti kulturnega dogodka ne bi smeli meriti samo po številu prijavljenih avtorjev, obiskovalcev, razstavljenih del in medijskih objav. Vprašati bi se morali tudi, kaj od dogodka ostane v mestu.
Ali se nagrajeni umetniki v Piran vračajo? Ali dobijo možnost samostojne razstave? Ali se njihova dela vključujejo v javne zbirke? Ali se srečajo z mladimi ustvarjalci in učenci? Ali lahko dogodek preraste v celoletno sodelovanje?
Če je odgovor večinoma ne, potem imamo uspešno prireditev. Nimamo pa še kulturnega sistema, ki bi iz nje znal ustvariti dolgoročno vrednost.
Umetnik ne potrebuje samo aplavza
Umetniška nagrada je priznanje. Prihodnost pa nastane šele takrat, ko priznanje spremljajo prostor, čas in možnost za nadaljnje delo.
Piran ne potrebuje velikih in dragih kulturnih palač, da bi naredil korak naprej. Začeti bi bilo mogoče precej bolj preprosto.
Nagrajencu Ex-tempora bi lahko omogočili razstavo v naslednji sezoni. Mesto bi lahko uvedlo manjši rezidenčni program, v okviru katerega bi izbrani umetnik nekaj tednov ustvarjal v Piranu in ob koncu predstavil svoje delo. Del praznih ali občasno uporabljenih prostorov bi lahko pod jasnimi pogoji namenili začasnim ateljejem, delavnicam in razstavam.
Vzpostaviti bi bilo mogoče sodelovanje med Obalnimi galerijami, šolami, lokalnimi ustvarjalci, turističnimi organizacijami in gospodarstvom. Ne zato, da bi umetnost spremenili v turistični izdelek, ampak da bi obiskovalcem pokazali, da Piran ni samo lepo ohranjena podoba preteklosti.
Je mesto, v katerem nekaj novega še vedno nastaja.
Kulturno mesto mora omogočati tudi ustvarjanje
Mesta se rada predstavljajo s svojo kulturno dediščino. Veliko težje pa je ustvariti pogoje, v katerih lahko nastaja nova dediščina.
Piran ima Tartinija, beneško arhitekturo, galerije, Forma vivo, Pomorski krst, Ex-tempore in izjemno močno vizualno identiteto. To je kapital, ki ga ni mogoče preprosto kupiti ali prekopirati.
Toda kulturnega mesta ne določa samo tisto, kar je podedovalo. Določa ga tudi to, kar omogoča danes.
Če si umetniki zaradi pomanjkanja prostorov, priložnosti ali občinstva v mestu ne morejo ustvariti prihodnosti, postane kultura predvsem dekoracija. Lepa, dragocena in primerna za promocijske fotografije – vendar vse manj povezana z vsakdanjim življenjem kraja.
Nasprotno pa lahko že majhna, premišljena kulturna politika ustvari učinek, ki je večji od vloženega denarja. Atelje v starem mestnem jedru pomeni navzočnost skozi vse leto. Razstava zunaj glavne sezone pomeni obiskovalce tudi novembra ali februarja. Umetniška delavnica za otroke pomeni prvi stik nove generacije z ustvarjanjem. Čezmejno sodelovanje s Trstom in hrvaško Istro pomeni občinstvo, ki presega občinske meje.
Predvsem pa pomeni, da mladi ustvarjalec Pirana ne vidi samo kot kraja, iz katerega mora oditi, če želi resno delati.
Vprašanje tudi za prihodnjo občinsko politiko
Pred lokalnimi volitvami bomo veliko poslušali o cestah, parkiriščih, stanovanjih, plažah in turizmu. Vse to so pomembne teme.
Toda tudi kultura potrebuje konkretne odgovore.
Koliko prostorov bo občina namenila ustvarjanju? Kako bo podpirala lokalne umetnike? Kaj bo ponudila mladim? Kako bo povezala javne kulturne ustanove, šole, društva in gospodarstvo? Kako bo zagotovila, da bodo odmevni dogodki živeli dlje od zaključne slovesnosti?
Od kandidatov ne potrebujemo obljube, da imajo radi umetnost. To pove skoraj vsakdo.
Potrebujemo odgovor, kaj bodo zanjo dejansko naredili.
Quo vadis, Piran?
Letošnji nagrajenec je Piranu nehote podaril tudi imenitno vprašanje za razmislek.
*Quo vadis? Kam greš?*
Bo Piran ostal mesto, v katerem umetnost enkrat letno nagradimo, nato pa do naslednje prireditve nanjo nekoliko pozabimo? Ali pa bo iz svojih galerij, tradicije, javnih prostorov in mednarodne prepoznavnosti ustvaril okolje, v katerem bodo umetniki želeli delati, razstavljati, se vračati in morda tudi ostati?
Grand Prix je lep zaključek letošnjega Ex-tempora.
Za kulturno ambiciozen Piran pa bi moral biti predvsem začetek.
Preverjeni viri
- [Primorske novice: Grand Prix 61. Ex-tempora Piran Aljoši Potokarju](https://primorske.si/kultura/grand-prix-61-ex-tempora-piran-aljosi-potokarju/)
- [Obalne galerije Piran](https://www.obalne-galerije.si/)