Danes se je v slovenskem prostoru znova odprlo vprašanje, kdo ima pri nas najbolj zaščiten politični mandat. Za lokalno demokracijo je odgovor precej neprijeten: volivci župana neposredno izvolijo, vendar ga zgolj zato, ker so vanj izgubili politično zaupanje, ne morejo tudi neposredno odpoklicati.
To ne pomeni, da županu mandat v nobenem primeru ne more predčasno prenehati. Zakon pozna razloge za prenehanje funkcije. Pomeni pa, da nezadovoljstvo občanov, prelomljene obljube, slabe politične odločitve ali izguba zaupanja sami po sebi ne sprožijo glasovanja o odpoklicu.
Volivcem tako praviloma ostane samo čakanje na naslednje volitve.
In prav zato nadzor nad županom ne bi smel biti tema šele takrat, ko izbruhne afera.
Štiri leta niso bianco menica
Čez nekaj dni se tudi uradno začenja obdobje lokalnih volilnih opravil. Kandidati bodo volivce prepričevali, da prav njim zaupajo naslednja štiri leta upravljanja občine, njenega premoženja in javnega denarja.
Toda ob vseh obljubah o parkiriščih, stanovanjih, cestah, kulturi, turizmu in razvoju podeželja bi morali kandidatom postaviti še eno, manj prijetno vprašanje:
Kako želite, da vas občani nadzorujemo dan po volitvah?
Zmaga na volitvah daje mandat za vodenje občine. Ne daje lastništva nad občino.
Glasovnica ni bianco menica, s katero bi volivci za štiri leta podpisali vse prihodnje odločitve – tudi tiste, o katerih pred volitvami ni bilo niti besede.
Nadzorni mehanizmi obstajajo – vsaj na papirju
Lokalna samouprava ima tri samostojne organe: župana, občinski svet in nadzorni odbor.
Občinski svet sprejema proračun, odloke in druge ključne odločitve. Svetniki lahko postavljajo vprašanja, zahtevajo pojasnila, nasprotujejo predlogom in preverjajo delo izvršne oblasti.
Nadzorni odbor Občine Piran je najvišji organ nadzora javne porabe v občini. Nadzoruje razpolaganje z občinskim premoženjem, namenskost in smotrnost porabe proračunskega denarja ter finančno poslovanje uporabnikov občinskega proračuna.
To zveni dobro. Toda vsak nadzorni mehanizem je vreden samo toliko, kolikor je dejansko omogočen.
Če svetniki gradivo prejmejo prepozno, je razprava formalnost. Če so pogodbe, aneksi in investicijski podatki težko dostopni, je javnost vedno korak zadaj. Če se ugotovitve nadzora objavijo šele takrat, ko odločitev ni več mogoče popraviti, dobimo poročilo – ne pa učinkovitega nadzora.
Tudi najboljši pravilnik ne pomaga, če se odgovornost ves čas izgublja med občinsko upravo, javnimi zavodi, podjetji in političnimi organi.
V Piranu vprašanje ni teoretično
Vprašanja transparentnosti občinskih investicij, upravljanja javnega premoženja, enakih pravil, političnega komuniciranja in dostopa do dokumentov se v Piranu ponavljajo.
Včerajšnji primer, povezan s pridobivanjem informacij o novem znaku Turističnega združenja Portorož, je pokazal nekaj zelo preprostega: občan za osnovne odgovore o porabi javnega denarja ne bi smel potrebovati posredovanja Informacijskega pooblaščenca.
Nadzor se namreč ne začne pri kazenski ovadbi, reviziji ali izredni seji. Začne se pri pravočasnem in razumljivem odgovoru na navadno vprašanje.
Koliko projekt stane?
Kdo je sprejel odločitev?
Kdo je podpisal pogodbo?
Zakaj se je cena spremenila?
Koliko aneksov je bilo sklenjenih?
Zakaj se izvedba zamuja?
Kaj je občina storila po ugotovitvah nadzornega odbora?
To niso sovražna vprašanja. To so običajna vprašanja lastnikov občine – občanov.
Kritika na Facebooku še ni nadzor
Družbena omrežja lahko opozorijo na problem, ne morejo pa nadomestiti institucij.
Jezni komentarji niso zapisnik seje. Število všečkov ni dokaz. Govorice niso revizija. Politično »pljuvanje« ni isto kot odgovorno preverjanje dejstev.
Toda tudi oblasti ne morejo vsake kritike odpraviti kot natolcevanje. Najboljši odgovor na govorice niso užaljene izjave ali politični PR, temveč hitro objavljeni dokumenti, številke in jasne časovnice.
Kjer je dovolj preverljivih informacij, je manj prostora za manipulacije – tako opozicije kot oblasti.
Zato sta za dejanski nadzor poleg občinskega sveta in nadzornega odbora nujna tudi neodvisen lokalni medijski prostor in javnost, ki vztraja pri odgovorih.
Kandidati naj ponudijo več kot obljube
Pred letošnjimi volitvami zato ne bo dovolj vprašati, kaj bodo kandidati zgradili. Vprašati jih moramo tudi, kaj bodo objavili.
Bodo javno in pregledno objavljene pogodbe ter aneksi?
Bo mogoče pri vsaki večji investiciji spremljati začetno vrednost, podražitve, roke in odgovorne osebe?
Bodo odgovori na svetniška in občanska vprašanja pravočasni ter dostopni vsem?
Bo občina objavila, kako je izvedla priporočila nadzornega odbora?
Bodo enaka pravila veljala za politične zaveznike, nasprotnike in vse druge občane?
In predvsem: bo transparentnost veljala tudi takrat, ko bodo dokumenti za oblast neprijetni?
Kdor želi štiriletni mandat brez možnosti političnega odpoklica, bi moral prostovoljno sprejeti štiri leta okrepljenega javnega nadzora.
Ne zato, ker mu nihče ne zaupa. Temveč zato, ker se zaupanje v demokraciji ne zahteva enkrat na štiri leta – vsak dan znova se ga upravičuje.
Župan je neposredno izvoljen, občina pa ni neposredno njegova.
Volivci mu za štiri leta izročijo ključe. Ne izročijo mu zemljiškoknjižnega izpiska.
Demokracija ne more pomeniti: hvala za glas, vidimo se čez štiri leta.