Portorož potrebuje nočno življenje. Gostinci potrebujejo goste. Prebivalci potrebujejo spanec.
Težava ni, da teh treh interesov ni mogoče uskladiti.
Težava je, da se občina vsako poletje vede, kot da mora enega od njih žrtvovati.
Če lokali zaprejo prezgodaj, pravimo, da Portorož umira. Če obratujejo pozno, stanovalci pravijo, da v lastnem domu ne morejo spati. Če občina meri hrup in ne ugotovi presežkov, so gostinci zadovoljni, prebivalci pa vprašajo, ali je merila pravo stvar, ob pravem času in na pravem mestu.
Na koncu vsi govorijo o isti noči, vendar vsak živi v drugi.
Turizem ne more vsak večer v posteljo ob desetih
Začnimo pri očitnem: turistični kraj brez večernega življenja ni resen turistični kraj.
Gost, ki pride v Portorož, ne pride samo zato, da bo ob 21.45 disciplinirano poravnal račun, ob 21.55 zapustil teraso in ob 22.00 v hotelski sobi občudoval občinski odlok. Želi večerjo, kozarec vina, glasbo, druženje in občutek, da kraj po sončnem zahodu še obstaja.
Tudi gostinec ne more živeti samo od dopoldanske kave in fotografij polnih plaž. Sezona je kratka, stroški so visoki, kadra primanjkuje, vreme pa ne bere poslovnega načrta. Nekaj dobrih poletnih večerov lahko odloča o tem, ali bo lokal jeseni še odprt.
Zato zahteva po daljšem obratovalnem času ni sama po sebi pohlep, brezobzirnost ali napad na domačine.
Lahko je povsem razumna gospodarska zahteva.
Toda razumna zahteva še ni avtomatična pravica.
Spanje ni politično gibanje proti turizmu
Tudi prebivalec, ki ob enih ponoči pokliče redarstvo, ni nujno sovražnik zabave, gostinstva in napredka.
Morda mora ob šestih vstati. Morda ima majhnega otroka. Morda je starejši. Morda je samo naredil nenavadno napako in verjel, da nakup ali najem stanovanja vključuje tudi možnost spanja.
Pravica do počitka ni kaprica. Ni privilegij tistih, ki bi radi Portorož spremenili v zdravilišče brez ljudi. Je osnovni pogoj normalnega življenja.
Ko se prebivalec pritoži nad basom, kričanjem, premikanjem stolov ali množico pod oknom, odgovor ne more biti: »Živite v turističnem kraju.«
To je približno tako uporabno, kot če bi gostincu ob prazni terasi rekli: »Poslujete v kraju, kjer ljudje spijo.«
Obe povedi sta resnični.
Nobena ni rešitev.
Obratovalni čas ni merilnik hrupa
Tu pridemo do najpogostejše občinske zamenjave pojmov.
Dovoljenje, da lokal obratuje do določene ure, ni dovoljenje, da do te ure proizvaja kakršenkoli hrup. Daljši obratovalni čas pomeni, da sme lokal sprejemati goste. Ne pomeni, da dobi v uporabo tudi spalnice okoliških stanovalcev.
Prav tako zaprtje ob polnoči samo po sebi ne pomeni tišine ob 00.01. Gostje še odhajajo, taksiji prihajajo, steklenice se pospravljajo, stoli se premikajo in pogovori se nadaljujejo na ulici.
Zato vprašanje »do kdaj sme lokal obratovati« ni enako vprašanju »koliko hrupa sme povzročati«.
Če občina obe vprašanji rešuje z isto uro na papirju, ne ureja nočnega življenja.
Samo prestavlja kazalce.
Merilnik lahko izmeri decibele. Ne more izmeriti neprespane noči.
Občina je leta 2025 na območju Portoroža izvajala spremljanje hrupa s tremi merilnimi postajami. Po uradnih poročilih mejne vrednosti niso bile presežene. Del prebivalcev je opozarjal, da meritve niso dovolj reprezentativne in da ne zajamejo njihove dejanske izkušnje.
Tu ni treba izbrati strani z zaprtimi očmi.
Meritve so potrebne. Brez njih bi vsak glasnejši pogovor postal dokaz sistemskega zloma, vsaka pritožba pa edina veljavna merska enota.
Toda tudi meritev ni sveta resnica samo zato, ker ima graf.
Pomembno je, kje stoji merilnik. Kdaj meri. Katere frekvence zazna. Ali meri povprečje ali kratke vrhove. Ali je mikrofon ob cesti, na trgu ali pod oknom spalnice. In ali uradno dopustna povprečna raven res opiše ponavljajoč se bas, ki človeka zbudi vsakih dvajset minut.
Merilnik lahko izmeri decibele.
Ne more izmeriti neprespane noči.
Zato mora občina objaviti surove podatke, lokacije, čase meritev, metodologijo in odzive na konkretne pritožbe. Ne le zaključka, da je bilo vse v mejah.
Če so bile meritve dobre, bo preglednost to potrdila.
Če niso bile, bo vsaj pokazala, kaj je treba popraviti.
Ista ura za ves Portorož ni rešitev
Julija letos je občinski svet v prvi obravnavi obravnaval nov predlog odloka o merilih za podaljšani obratovalni čas gostinskih obratov. Predlog naj bi pri odločanju upošteval lokacijo, vrsto lokala, vpliv na okolico, potrebe kraja ter turistični in gospodarski pomen.
To je prava smer, če ne ostane samo lep seznam besed.
Lokal ob promenadi, klub v poslovni stavbi, bar pod stanovanjskimi balkoni in restavracija na robu naselja niso isti prostor. Ne morejo imeti nujno istega režima, ker nimajo enakega vpliva.
Razumna ureditev bi morala določiti območja, različne ure, jasne pogoje, merljive omejitve, kontakt odgovorne osebe in stopnjevane posledice pri kršitvah.
Kdor spoštuje pravila in dokazano obvladuje hrup, lahko dobi več svobode.
Kdor jih ponavlja krši, je ne more zahtevati v imenu turizma.
Soglasje za podaljšani čas naj ne bo avtomatična poletna vozovnica, ampak začasno in preverljivo dovoljenje. Predlog odloka predvideva največ šestmesečno soglasje in opozarja, da podaljšani čas ne dovoljuje čezmernega hrupa ali nedovoljene uporabe javnih površin.
Dobro. Zdaj potrebujemo še nadzor, ki tega stavka ne bo bral samo ob izdaji dovoljenja.
Kraj mora znati živeti in spati
Lažna izbira med mrtvim Portorožem in neprespanim Portorožem je udobna predvsem za tistega, ki bi moral urediti pravila.
Resna turistična občina zmore več.
Zmore določiti, kje je intenzivno nočno življenje smiselno in kje ne. Zmore zahtevati zvočne omejevalnike, zaprta vrata po določeni uri, nadzor nad terasami, tiho pospravljanje in odgovornost za neposredno okolico lokala. Zmore organizirati prevoz, usmerjati tokove obiskovalcev in ukrepati hitro, ne tri tedne po koncu sezone.
Zmore tudi prebivalcem povedati, da popolne tišine v središču turističnega kraja poleti ne bo.
In gostincem, da turizem ni ustavna pravica do basa.
Kdo ima torej pravico do noči?
Gost ima pravico, da jo doživi.
Lokal ima pravico, da v njej pošteno posluje.
Človek, ki mora zjutraj vstati, ima pravico, da jo prespi.
Naloga občine ni, da izbere zmagovalca med njimi.
Naloga občine je, da napiše pravila, po katerih nobenemu od njih za svojo pravico ni treba vsako poletje znova kričati.
Še posebej ne ob dveh zjutraj.
---
UREDNIŠKA OPOMBA
Komentar polemično obravnava razmerje med nočnim gospodarstvom, kakovostjo bivanja in občinskim urejanjem obratovalnega časa. Ne obtožuje posameznega gostinca ali prebivalca kršitve predpisov. Navedbe o meritvah in predlogu odloka temeljijo na javno objavljenih informacijah Občine Piran in medijskih poročilih.