Občina Piran zna zelo natančno prešteti turistične nočitve, prihodke od turistične takse, avtomobile na parkiriščih in obiskovalce velikih prireditev.
Ko pridemo do vprašanja, koliko domačinov čaka na cenovno dostopno stanovanje, pa številka nenadoma postane težko dosegljiva.
Koliko stanovanj ima občina? Koliko jih je praznih? Koliko jih je neprimernih za bivanje? Koliko upravičencev je še na prednostni listi? Koliko časa čaka posameznik ali družina? Koliko stanovanj bo dejansko zgrajenih v naslednjih štirih letih?
To niso podatki, ki bi morali biti zakopani v seznamih, odločbah, proračunskih postavkah in občinskih evidencah. To bi morala biti prva stran občinske stanovanjske politike.
Če takšne pregledne slike ni, občani ne morejo vedeti, ali občina stanovanjsko stisko rešuje – ali jo samo upravlja.
Osem razpisanih, deset obnovljenih – koliko ljudi pa je ostalo brez stanovanja?
Občina Piran je septembra 2023 objavila razpis za okvirno osem neprofitnih stanovanj, predvidenih za oddajo v letu 2024.
Leto pozneje je sporočila, da je v prvi fazi prenovila 14 občinskih stanovanjskih enot, od katerih jih je bilo deset pripravljenih za vselitev. Za obnovitvena dela naj bi do takrat porabila približno 750.000 evrov.
To je konkreten rezultat. Deset obnovljenih stanovanj pomeni deset gospodinjstev, ki so dobila možnost varnejšega in dostopnejšega bivanja.
Toda pri stanovanjski politiki ni dovolj prešteti samo tistih, ki so ključe dobili.
Prešteti je treba tudi tiste, ki so ostali pred vrati.
Občina je objavila prednostni listi A in B ter stanovanja razdelila glede na doseženo število točk, velikost gospodinjstva in razpoložljive površine. Pojasnila je tudi, da so stanovanja v starem mestnem jedru zaradi arhitekturnih omejitev pogosto neprimerna za večje družine in gibalno ovirane ljudi.
Vse to je razumljivo.
Ni pa razumljivo, zakaj javnost ob tem nima preprostega odgovora na najosnovnejše vprašanje:
Koliko upravičencev je po teh dodelitvah ostalo brez stanovanja in koliko jih čaka danes?
Seznam iz leta 2024 ni odgovor na stanje avgusta 2026. Objava desetih uspešnih dodelitev prav tako ne pove, kolikšen del potrebe je bil rešen. Brez tega podatka je mogoče vsak rezultat predstaviti kot uspeh, ne da bi vedeli, ali je občina rešila polovico problema, desetino ali le njegov najbolj vidni del.
Kdo dobi stanovanje – in kdo preverja, ali ga še vedno potrebuje?
Pri neprofitnih stanovanjih bodo vedno obstajali ljudje, ki bodo prepričani, da je nekdo drug stanovanje dobil neupravičeno. Del teh očitkov je lahko posledica nepoznavanja pravil, del osebnih zamer, del pa resničnega nezaupanja v sistem.
Občina takšnega nezaupanja ne more odpraviti s stavkom, da je bil postopek izveden skladno s predpisi.
Odpravi ga lahko samo s preglednostjo.
Javnost ne potrebuje imen, osebnih podatkov ali razkrivanja socialnih stisk posameznikov. Potrebuje pa jasne skupne podatke:
- koliko vlog je prispelo;
- koliko prosilcev je izpolnjevalo pogoje;
- koliko jih je bilo uvrščenih na posamezno listo;
- koliko stanovanj je bilo dodeljenih;
- koliko prosilcev je ostalo brez stanovanja;
- kakšna je povprečna čakalna doba;
- koliko najemnih razmerij je bilo ponovno preverjenih;
- koliko stanovanj se uporablja v skladu z namenom;
- koliko enot je praznih, potrebnih prenove ali zasedenih brez več preverljive upravičenosti.
Stanovanjska politika mora biti socialna, vendar ne sme biti slepa.
Kdor stanovanje resnično potrebuje, mora imeti možnost, da ga dobi. Kdor pogojev ne izpolnjuje več, pa ne more v nedogled zasedati javnega stanovanja samo zato, ker je nekoč prišel dovolj visoko na prednostni listi.
Neprofitno stanovanje ni dedna pravica. Je javna pomoč, vezana na preverljive pogoje.
Enako pomembno je, da pravila veljajo za vse. Ne samo ob dodelitvi, temveč tudi pet, deset ali petnajst let pozneje.
Košta: stanovanja z dovoljenji, vendar brez gradnje
Občina je leta 2024 sporočila, da ima za drugi stanovanjski stolpič na Košti vsa dovoljenja in dogovor z republiškim stanovanjskim skladom. Pred gradnjo naj bi bilo treba zgraditi še obvoznico.
To je pomemben projekt, ker prenavljanje posameznih stanovanj v starem Piranu samo po sebi ne more rešiti potreb mladih družin, večjih gospodinjstev, starejših in oseb z oviranostmi. Potrebujemo tudi nova, namensko načrtovana javna najemna stanovanja.
Toda dovoljenje še ni stanovanje. Dogovor še ni gradbišče. Projektna postavka še ni ključ v rokah novega najemnika.
V občinskem načrtu razvojnih programov za leto 2026 je za vzdrževanje stanovanj predvidenih 346.500 evrov, za investicijsko vzdrževanje 455.000 evrov, projekt javnih najemnih stanovanj Košta pa je prikazan s samo 5.000 evri in brez jasno razvidnega nadaljnjega finančnega nadaljevanja.
To odpira zelo preprosto vprašanje:
Ali je Košta še dejanski stanovanjski projekt ali samo projekt, ki ga občina občasno omeni, ko mora pokazati, da načrt vendarle obstaja?
Če je ovira obvoznica, mora občina povedati, kdaj bo zgrajena, koliko bo stala, kdo jo financira in kdaj se začne gradnja stanovanj. Če dogovor z državnim stanovanjskim skladom ne velja več v prvotni obliki, mora to povedati. Če je projekt finančno ali prostorsko zastal, mora javnost vedeti tudi to.
Najslabši odgovor je večletno ponavljanje, da je projekt »v pripravi«.
Občina, ki prodaja stavbna zemljišča, mora pojasniti svojo stanovanjsko računico
Vprašanje občinskih stanovanj ni ločeno od upravljanja občinskega premoženja.
Občina Piran hkrati prodaja posamezna zemljišča, tudi parcele, ki so po prostorskih aktih namenjene stanovanjem. Prodaja sama po sebi ni vedno napačna. Občina lahko s prodajo neprimernega premoženja pridobi denar za pomembnejše projekte.
Toda pri vsaki prodaji stavbnega zemljišča bi morala javnost dobiti odgovor:
Ali bi bilo to zemljišče mogoče uporabiti za javna najemna stanovanja, stanovanja za mlade ali drugo obliko stalnega bivanja?
Če je odgovor ne, naj občina pojasni zakaj.
Če je odgovor da, potem mora pojasniti, zakaj je prodaja boljša od ohranitve zemljišča in gradnje stanovanj.
Občina, ki opozarja na pomanjkanje stanovanj, ne more na eni strani prodajati zemljišč, na drugi govoriti o stanovanjski stiski in med obema odločitvama ne pokazati nobene skupne strategije.
To ni stanovanjska politika. To je nepremičninsko knjigovodstvo.
Turistična občina brez stanovanj postaja občina brez domačinov
Piranska stanovanjska stiska ni samo socialno vprašanje. Je vprašanje prihodnosti celotne občine.
Stanovanje, ki postane turistični apartma ali druga nepremičnina, ne pomeni samo ene postelje manj za domačina. Pomeni lahko enega otroka manj v vrtcu, eno družino manj v šoli, enega zaposlenega več, ki se vsak dan vozi iz druge občine, in enega mladega človeka več, ki ugotovi, da lahko v Piranu dela, ne more pa v njem živeti.
Občina lahko obnavlja fasade, ureja trge in promovira destinacijo. Toda če si ljudje, ki skrbijo za hotele, šole, zdravstvo, trgovine, gostinstvo, upravo in javne službe, v njej ne morejo ustvariti doma, potem občina počasi izgublja lastno prebivalstvo.
Ostane prostor. Ostanejo nepremičnine. Ostanejo obiskovalci.
Izginja pa skupnost.
Ne potrebujemo še ene obljube. Potrebujemo javno stanovanjsko bilanco.
Občina Piran bi morala najmanj enkrat letno objaviti javno stanovanjsko bilanco:
- število vseh občinskih stanovanj;
- število zasedenih, praznih in neprimernih enot;
- število čakajočih gospodinjstev;
- povprečno in najdaljšo čakalno dobo;
- izvedena preverjanja upravičenosti;
- število obnovljenih in novih stanovanj;
- strošek posamezne obnove ali gradnje;
- seznam projektov z roki, viri financiranja in odgovornimi osebami;
- načrt pridobivanja novih stanovanj in zemljišč za naslednja štiri leta.
Takšna bilanca ne bi rešila stanovanjske stiske čez noč. Bi pa prvič omogočila, da javnost loči med dejanskim napredkom in politično predstavitvijo napredka.
Do takrat ostaja občinska stanovanjska politika podobna zaprti čakalnici.
Vemo, da so nekateri prišli na vrsto. Ne vemo pa dovolj jasno, koliko ljudi še sedi v njej, koliko časa čakajo in ali občina sploh ve, kdaj bo odprla naslednja vrata.
Če občina ne zna javno povedati, koliko ljudi potrebuje stanovanje, koliko stanovanj ima in koliko jih bo zgradila, potem nima stanovanjskega načrta. Ima samo seznam čakajočih in občasno slovesno predajo ključev.