Portorož se sveti. Hoteli so obnovljeni, pročelja urejena, vrtnice cvetijo, ležalniki so postavljeni in turistične fotografije so brezhibne. Toda dovolj je, da človek odloži telefon, umakne pogled z morja in se vpraša: kaj lahko tukaj dejansko počnem? Odgovor je neprijetno kratek.
Portorož ima kuliso. Ima hotele, promenado, morje, palme in ime, ki ga pozna skoraj vsak Slovenec. Nima pa tistega, česar ni mogoče narisati v občinski strategiji ali kupiti z novo fasado: nima stalnega utripa. Nima dovolj vsebine, zaradi katere bi turist ostal zunaj hotelske sobe, domačin pa bi se zvečer odpravil v kraj zato, ker se tam nekaj dogaja.
To ni samo težava novembra ali februarja. Težava je, da Portorož pogosto nima kaj ponuditi niti sredi poletne sezone. Ko odpadejo morje, plaža, večerja in sprehod po promenadi, ostane presenetljivo malo. Nekaj prireditev, nekaj igralniške ponudbe, občasni koncert in veliko pričakovanje, da bo lep razgled sam po sebi nadomestil mestno življenje.
Ne bo ga.
Poleti dogodek. Med dogodki praznina.
Veliki dogodki lahko za nekaj večerov napolnijo ulice. Portoroške noči, koncert, kongres ali športna prireditev ustvarijo občutek, da kraj živi. Toda mesto se ne meri po treh večerih, ko je promenada polna. Meri se po vseh drugih večerih, ko ni odra, ognjemeta in množice, ki jo je pripeljal organiziran program.
Takrat se pokaže resnica. Portorož nima dovolj majhnih, rednih, raznovrstnih vsebin. Manjkajo prostori z glasbo in značajem, kulturni program, ki ni zgolj sezonska dekoracija, večerni dogodki za različne generacije, ponudba za družine in razlogi, da bi se domačini v Portorož vračali tudi takrat, ko nimajo opravka v hotelu, lokalu ali igralnici.
Turistični kraj ne potrebuje samo obiskovalcev. Potrebuje občinstvo. In občinstvo niso anonimne številke nočitev, temveč ljudje, ki se želijo nekam vrniti, ker so tam nekaj doživeli.
Devetdeseta niso bila popolna. Toda Portorož je živel.
Spomin na devetdeseta leta je lahko varljiv. Tudi takrat ni bilo vse dobro, urejeno ali kakovostno. Toda Portorož je imel nekaj, kar danes težko najdemo: občutek, da se stvari dogajajo hkrati in da kraj ni le hotelska cona ob morju.
Lokali so delali, terase so bile polne, glasba se je slišala z več strani, ljudje so se premikali med različnimi kraji in večer se ni končal z zadnjo hotelsko večerjo. Portorož je bil zbirališče tudi za domačine iz Pirana, Lucije, Izole in širše Obale. Ni bil popoln, bil pa je živ.
Danes je lepši na fotografiji. Bolj urejen, bolj zloščen, bolj nadzorovan. Toda vprašanje je, ali je postal tudi boljši kraj za življenje in doživetje. Če mora biti vsaka vsebina dovolj varna, dovolj velika, dovolj sponzorska in dovolj turistično predstavljiva, na koncu dobimo program brez tveganja — in kraj brez značaja.
Duša mesta namreč nastaja tudi v nepopolnosti: v majhnem lokalu, ki si upa biti drugačen, v koncertu brez velikega protokola, v prostoru, kjer se srečajo domačini in obiskovalci, ter v občutku, da se lahko večer razvije brez vnaprej natisnjenega scenarija.
Pred sezono in po njej pade zastor
Če je poleti praznino še mogoče prekriti z gnečo, kopalci in nekaj velikimi dogodki, je pred sezono in po njej ni več mogoče skrivati. Takrat Portorož postane mesto duhov.
Terase se zaprejo, luči ugasnejo, urniki se skrajšajo, izložbe ostanejo temne in promenada izgubi še tisto malo spontanega življenja, ki ga prinese poletje. Turist, ki pride marca, aprila, oktobra ali novembra, dobi morje in hotelsko sobo, vendar pogosto ne dobi kraja. Domačin pa dobi še jasnejše sporočilo: Portorož ni namenjen njemu, razen kadar v njem dela ali plačuje.
To je posebej boleče zato, ker domačini niso odvečna publika zunaj sezone. So edino stalno občinstvo, na katerem je mogoče zgraditi celoletno življenje. Če ponudba ni zanimiva zanje, ne bo dolgoročno prepričljiva niti za gosta, ki išče več kot sonce in zajtrk.
Kraj, ki po koncu sezone zapre vrata domačinom, si vsako pomlad znova izposodi življenje od turistov. To ni samozavestna destinacija. To je sezonska kulisa.
Kdo je Portorožu vzel dušo?
Najlažje bi bilo pokazati na hotele, občino, najemnike lokalov, previsoke najemnine, turistično organizacijo ali spremenjene navade gostov. V vsakem od teh odgovorov je del resnice, nobeden pa ni dovolj.
Portorožu duše ni vzel en sam človek ali ena sama odločitev. Izgubljal jo je postopoma, ko je prostor postajal dražji od ideje, ko je bilo pomembneje obnoviti pročelje kot ustvariti program, ko se je turistična ponudba skrčila na posteljo, ležalnik, večerjo in fotografijo sončnega zahoda, domačine pa se je obravnavalo predvsem kot delovno silo in prometno oviro.
Izgubljal jo je tudi takrat, ko smo uspeh začeli meriti skoraj izključno z nočitvami, zasedenostjo in številom obiskovalcev velikih dogodkov. To so pomembni podatki, vendar ne povedo, ali se je gost imel kam vrniti naslednji večer, ali je domačin našel razlog za obisk in ali je mesto ustvarilo kaj, kar bo ostalo tudi po zadnjem poletnem vikendu.
Blišč brez vsebine je lahko nekaj časa dober posel. Ne more pa biti dolgoročna identiteta kraja.
Duše ni mogoče naročiti na razpisu
Občina sama ne more odpreti vsakega lokala, organizirati vsakega koncerta ali ustvariti vsake dobre ideje. Lahko pa odloči, ali bo prostor omogočal življenje ali ga dušil. Lahko ponudi dostopne prostore, poenostavi pogoje za manjše dogodke, podpre celoletne kulturne in glasbene programe, poveže javne zavode, hotelirje, gostince, društva in ustvarjalce ter od njih zahteva več kot nekaj velikih datumov v poletnem koledarju.
Tudi hotelirji in gostinci se morajo vprašati, ali prodajajo kraj ali samo lastno storitev. Gost, ki po večerji nima kam, ni problem nekoga drugega. Domačin, ki se Portorožu izogiba, ker se v njem ne prepozna več, pa ni nepomembna izguba — je opozorilo, da je destinacija pretrgala stik z okoljem, iz katerega bi morala črpati značaj.
Portorož ne potrebuje še ene kampanje, ki bo dokazovala, da je lep. To že vemo. Potrebuje vsebino, ki bo pokazala, da je živ: poleti vsak dan, ne le ob velikih prireditvah, in vse leto, ne le takrat, ko so hotelske postelje dovolj polne.
Dokler tega ne bo, bo Portorož ostal to, kar je danes prepogosto: lepa razglednica kraja, ki je nekoč živel – in ki se danes predvsem spominja, da je nekoč imel dušo.